DIMNIK Dimnik je sestavni del ogrevalnega sistema. Njegova osnovna naloga je ustvarjanje potrebnega vleka za zgorevanje goriv v kurilnih napravah ter odvod dimnih plinov, ki nastajajo kot stranski produkt pri procesu gorenja. Izkušnje kažejo, da pri gradnji hiše premalo pozornosti namenjamo pravilni izbiri in gradnji dimnika. Napačno je, da dimnik zgradimo, preden smo se odločili, katero gorivo bomo uporabljali in kakšno kurilno napravo bomo vgradili. Posledica tega so težave pri delovanju kurilnih naprav ter nepotrebne poškodbe dimnika. Izbira dimnika mora biti sestavni del projekta ogrevalnega sistema. Tako kot ostale dele ogrevalnega sistema je potrebno tudi izbiro dimnika prepustiti strokovnjaku projektantu. VLEK DIMNIKA S pomočjo vleka se v kurišču ustvari podtlak in v kurišče priteka potreben svež zrak za zgorevanje. Zaradi razlike v specifični gostoti dimnih plinov in okoliškega zraka se pojavi vzgon, ki povzroči gibanje dimnih plinov in vlek dimnika. Dimni plini imajo višjo temperaturo kot okoliški zunanji zrak, zato so specifično lažji in se dvigajo. Večja kot je temperaturna razlika med dimnimi plini in okoliškim zrakom ter višji kot je dimnik, večji je vlek. Da med obratovanjem kurilne napave ne prihaja do nepotrebnih težav, moramo pri gradnji dimnika zagotoviti minimalno višino dimnika ter čim manjše ohlajanje dimnih plinov. Minimalna višina dimnika je odvisna od vrste goriva in kurilne naprave ter od naklona in višine strehe. Ohlajanje dimnih plinov lahko učinkovito preprečimo s pravilno dimenzioniranim dimnikom ter dodatno toplotno izolacijo dimnika oz. dimne tuljave.Vlek dimnika mora biti večji od vseh tlačnih uporov, ki nastajajo v kurilni napravi, dimniškem priključku in samem dimniku. Če ta pogoj ni izpolnjen vlek dimnika ni zadosten, zato dimni plini zastajajo v dimniku, kar povzroča težave. Tlačni upori v dimniku so odvisni od oblike preseka dimnika, kakovosti in materiala notranje površine dimniške tuljave, oblike dimnika in dimniškega priključka. Pri kurilnih napravah na tekoče ali plinasto gorivo s tlačnim gorilnikom del tlačnih uporov premaguje gorilnik. Pri atmosferskih gorilnikih vlek dimika ne sme neposredno vplivati na delovanje gorilnika, zato so te kurilne naprave opremljene z varovalom vleka.
POŽARNA VARNOST Dimni plini, ki vstopajo iz kurilne naprave v dimniški priključek ali direktno v dimnik, imajo visoko temperaturo. Stene dimnika se sčasoma močno ogrejejo, zato morajo biti grajene iz materialov, ki so temperaturno obstojni in ognjeodporni. Ker se na stenah dimnika nabirajo trdni delci iz dimnih plinov (saje, katran, ipd.), lahko v dimniku pride do samovžiga teh delcev. Takrat lahko temperature narastejo tudi do 1000 C. Požarno varnost zagotovimo s primerno izvedbo dimnika, primerno izbiro materiala dimniške tuljave in toplotne izolacije. Zagotoviti moramo, da je dimnik zadostno odmaknjen od vseh gorljivih materialov. SANITARNA NEOPOREČNOST V dimnih plinih se nahajajo sestavine, ki so zdravju škodljive (SO2, CO, NOx ipd.) in včasih lahko tudi življenjsko nevarne. Zato moramo zagotoviti, da dimni plini na poti skozi dimnik ne uhajajo v bivalne in druge prostore. Dimnik mora biti plinotesen. Povečano pozornost moramo nameniti priključitvi plinskih naprav z atmosferskim gorilnikom, ki imajo vgrajeno varovalo vleka. V primeru napak na gorilniku ali pomanjkanju zraka (kisika) pride do nepopolnega zgorevanja in pri tem nastaja ogljikov monoksid (CO). Ob nezadosten vleku dimnika CO uhaja v prostor in lahko povzroči zastrupitev. Druga skupina naprav, pri katerih moramo biti ob priključitvi na dimnik še posebej pozorni, so sodobne kurilne naprave, ki izkoriščajo kondenzacijsko toploto dimnih plinov. V kondenzacijskih kotlih se dimni plini toliko ohladijo, da je potreben prisilen odvod dimnih plinov. V tem primeru dimne pline skozi dimnik potiska ventilator, ki v dimniku premaguje tlačne upore in ustvarja nadtlačne razmere. Dimni plini lahko skozi netesne dimniške spoje in razpoke v steni dimnika uhajajo v prostor. STABILNOST Dimnik je v svojem delovanju izpostavljen neugodnim obratovalnim pogojem kot so visoke temperature, vlaga, agresivne snovi in neugodnim klimatskim razmeram (nizke temperature, veter, padavine ipd.). Grajen mora biti tako, da kljub vsem naštetim neugodnim obratovalnim pogojem ostane nepoškodovan in ne postane žarišče požara ali pa se zaradi nastalih poškodb ne začne podirati. IZBIRA DIMNIKA Vrsto in velikost dimnika določi projektant na osnovi vrste in tipa kurilne naprave, vrste goriva, nazivne moči kurilne naprave, režima ogrevanja, lokacije kurilnice in višine zgradbe. Kolikor nameravamo na isti dimnik priključiti več kurilnih naprav, moramo poznati vse zgoraj naštete lastnosti za posamezno napravo. Na osnovi naštetih lastnosti in zahtev določi vrsto dimnika, material dimniške tuljave, njen svetli presek, posamezne elemente dimovodnega sistema, tlačne upore, položaj dimnika, tako da lahko zgradimo dimnik. VIŠINA DIMNIKA Višina dimnika je navadno določena z višino zgradbe. Zaradi neugodnega vpliva vetra in lege sosednjih zgradb je potrebno upoštevati nekatera dodatna priporočila o višini dimnika. Glede na to, na katerem mestu dimnik predre streho, se priporoča višina dimnika nad streho. LOKACIJA DIMNIKA Lokacija dimnika v zgradbi je navadno odvisna od lokacije kurilnice. Priporočljivo je, da je dimnik v notranjosti zgradbe. Stene dimnika, ki so izpostavljene zunanjim vremenskim vplivom, se v času nizkih zunanjih temperatur hitreje ohlajajo in dimnim plinom odvzemajo njihovo toploto. To povzroči hitro ohlajanje dimnih plinov, katerih temperatura še pred izstopom iz dimnika pade pod temperaturo kondenzacije. Vodna para v dimnih plinih kondenzira na stenah dimnika kar povzroča poškodbe. Kolikor je dimnik na zunanji steni zgradbe ali je celo prostostoječ, ga je potrebno dodatno toplotno izolirati. VZDRŽEVANJE IN SANACIJA DIMNIKA Dimnik je potrebno skupaj z ostalimi dimovodnimi napravami redno vzdrževati. Pri kurjenju na trdna in tekoča goriva je potrebno dimnik čistiti enkrat mesečno, pri plinastih gorivih pa vsaj dvakrat v ogrevalni sezoni. Dimnik naj čisti usposobljeni dimnikar, ki opravi tudi pregled dimnika in opozori na morebitne poškodbe. Sanacija dimnika je potrebna takrat, kadar je dimnik že začel propadati in so njegove poškodbe takšne, da ogrožajo požarno in sanitarno varnost zgradbe in njenih stanovalcev. Če poškodbe dimnika še niso tako razsežne, je možno dimnik najenostavneje sanirati z vstavitvijo jeklenih tuljav. V primeru, da takšna sanacija ni mogoča, moramo dimnik delno ali v celoti podreti in zgraditi novega. Sanacija dimnika je skoraj vedno potrebna tudi ob prehodu na kurjenje s plinastim gorivom. Pred priključitvijo plinske kurilne naprave na plinovodno omrežje mora investitor pridobiti od pristojnega dimnikarskega podjetja soglasje in mnenje o ustreznosti obstoječega dimnika. Kolikor dimnikarsko podjetje ne izda potrebnega soglasja, je potrebno dimnik sanirati v skladu z njihovimi priporočili.
Naša spletna stran uporablja piškotke, zato, da bolje deluje. Dovolite, da na vaš računalnik naložimo piškotke za ta namen?Na naši spletni strani uporabljamo piškotke, saj ti omogočajo boljše in pravilnejše delovanja. Zaradi EU zakonodaje, vas moramo vprašati za soglasje. Prosimo vas, da sprejmete uporabo piškotkov in si s tem omogočite pravilen prikaz naše spletne strani. Piškotke uporabljajo vse spletne strani. Za uporabo naše spletne strani se morate strinjati s pogoji Zasebnosti.
